Zgodovina

Območje današnje Kostanjevice na Krki je bilo poseljeno že v pradavnini, o čemer pričajo dva kamnita artefakta iz časa starejše kamene dobe (paleolitika) v bližini cistercijanskega samostana in lesen čoln, najden na globini 4 m v bližini Kostanjevice. Zaenkrat ni dokazov o poselitvi v mlajši kameni in bronasti dobi, so pa zato bogata najdišča v pozni bronasti dobi oz. v času kulture žarnih grobišč v vasi Dobe. Posebnost so bile žare, visoke do 60 cm, v katerih so bili položeni posmrtni ostanki. Iz časa starejše železne dobe so na otoku našli bronasto zapestnico. Najbližja halštatska trdnjava je bila na Starem Gradu pri Podbočju, pri katerem je bilo v bližini tudi halštatsko grobišče. Halštatsko grobišče je bilo najdeno tudi v vasi Sajevce. Pod rimsko oblast so prebivalci prišli v 1. stoletju p. n. š. Najdeni so novci, fibule, rezila in kamniti lev na območju Starega Gradu in njegovih pobočjih, antična grobnica v vasi Sajevce in dve kamniti rimski pepelnici in odlomek nagrobnika na kostanjeviškem otoku. Prihod prvih Slovanov potrjuje staroslovanski lonček, najden v reki Krki. Dokazi so tudi o obstoju staroslovanske naselbine iz 10. stoletja.

Čeprav je bilo območje poseljeno že v najzgodnejših obdobjih, je Kostanjevica največji razcvet doživela v srednjem veku. Leta 1091 je v listinah prvič omenjena naselbina, katere lastniki so bili grofje Breže-Selški. V začetku 13. stoletja je Kostanjevica doživela pravo prebujenje, ko je dinastija Speinheimov začela pridobivati ozemlja ob spodnjem delu reke Krke na strateško pomembnem območju na meji z Ogrsko. Leta 1215 je Kostanjevica že imela pomembno vlogo v tej regiji, kar dokazuje lastna kovnica denarja. Na kovancu piše “Civitates Landestrost”, kar pomeni mesto Landestrost, ki je prvo srednjeveško ime za Kostanjevico in pomeni zaupanje, pogum dežele. Razvoj Kostanjevice je še pospešilo odprtje bližnjega cistercijanskega samostana leta 1234 in tako je Kostanjevica toliko pridobila na pomembnosti, da je leta 1252 kot prvo mesto na Dolenjskem dobila mestne pravice. Kostanjevica na Krki je kot mesto imela posebne privilegije, kot so lastna zakonodaja, trgovina, prirejanje sejmov, pobiranje mostnine ipd. Na čelu mesta so bili trije sodniki in dvanajst zaprisežencev mestnega sveta. Iz leta 1307 obstaja najstarejši ohranjeni zapis kostanjeviškega mestnega prava, ki je bil zgled za pridobivanje mestnih pravic tudi drugih dolenjskih in belokranjskih krajev.

Razcvet je trajal do druge polovice 14. stoletja, potem pa je nastopilo obdobje pojemanja moči mesta. Turški vpadi, priseljevanje Uskokov, poplave, požari in ustanavljanje novih mest v bližini (Brežice, Novo mesto, Krško) so slabile moč mesta, ki ni nadaljevalo zastavljene rasti iz 13. stoletja. Kostanjevico si je lastilo kar nekaj plemiških družin: grofje Breže-Selški, Speinheimi, Ortenburžani, Celjski grofje in na koncu Habsburžani.

Leta 1615 prvič zasledimo slovensko ime Kostanjevica na Krki. Kljub nazadovanju Kostanjevice je Marija Terezija v 2. polovici 18. stoletja mestu obnovila mestne pravice in ga določila za upravno središče. Leta 1786, po razpustitvi samostana, sta tam prostore dobila gozdna uprava in sodišče. V 19. stoletju je v Kostanjevici zaživelo društveno življenje. Ustanovljena je bila mestna garda (mestna vojska), gasilsko društvo in mestna godba. Mesto se je začelo širiti tudi izven otoka. Leta 1906 je bila zgrajena nova osnovna šola, ki je še danes mogočna stavna in edina šola z galerijsko dejavnostjo. Zibelko organizirane pridelave cvička predstavlja leto 1928, ko je bila ustanovljena vinarska zadruga Kostanjevica, ki je imela prostore v bivšem cistercijanskem samostanu.

Danes je Kostanjevica na Krki občina z 2.500 prebivalci, ki so zaposleni večinoma v okoliških krajih Novo mesto, Krško in Brežice. Ljudje se s kot obstransko dejavnostjo ukvarjajo tudi s kmetijstvom. Vse bolj pomembna panoga v občini v objemu reke Krke postaja tudi turizem.