Kostanjevica na Krki je eno najmanjših in najstarejših slovenskih mest. Je edino mesto v Sloveniji, katerega staro mestno jedro leži na otoku reke in je kot samo mesto svetovna posebnost. Relativno majhno območje Kostanjevice na Krki ima veliko naravnih in kulturnih znamenitosti. Rečni otok, Kostanjeviška jama, Krakovski gozd, Galerija Božidar Jakac, vinske gorice, Gorjanci ponujajo nešteto možnosti uživanja v raznovrstnih aktivnostih, ki zadovoljijo še tako zahtevnega obiskovalca. Gostje lahko uživajo v pohodništvu, supanju, skike-u, plavanju, čolnarjenju, kolesarjenju, jahanju, skupinsko ali bolj zasebno. Raznolikost prepleta kraških in panonskih pokrajinskih značilnosti vas ne bo pustila ravnodušne.

O zgodnji poselitvi območja pričajo dva kamnita artefakta (plošči) iz mlajše kamene dobe in prazgodovinski čoln, najden v reki Krki v neposredni bližini Kostanjevice. Mesto, kot ga poznamo danes, je vezano na srednji vek. Njegovi začetki segajo v 13. stoletje, ko je ozemlja v spodnjem delu Krke začela pridobivati dinastija Spanheim z vojvodo Bernardom na čelu, ki je tudi v največji meri zaslužen za razvoj Kostanjevice. Prvo srednjeveško ime za Kostanjevico je Landestrost, izvira iz nemščine in pomeni zaupanje, pogum dežele. V tistem času je Kostanjevica imela svojo kovnico denarja. Leta 1252 je dobila tudi mestne pravice in s tem postala prvo mesto z mestnimi pravicami na Dolenjskem.

Kostanjevica je skozi čas počasi začela izgubljati pomen v regiji. Na to so vplivale poplave, požari, kuga, turški vpadi, reformacija itd. Zaton je za nekaj časa prekinila Marija Terezija, ki je mestu leta 1774 obnovila mestne pravice. Slabe ekonomske razmere je povzročila ukinitev bližnjega samostana, ki je bil velik gospodarski partner mesta. Industrializacija v 19. stoletju je v večji meri zaobšla mesto Kostanjevica, ki je vse do današnjih časov ohranilo veliko podeželskih značilnosti.

Mesto na otoku

Kostanjevica je edino mesto na otoku reke in s tem posebnost v svetu brez primerjave. Dostop na otok je mogoč preko treh mostov. Dva od njih (severni in južni) sta primerna za promet, zadnji, najmanjši, “tercijalski most” pa je primeren za prečkanje s kolesom in peš. Po mestu potekata dve vzporedni ulici, Ulica talcev in Oražnova ulica. Glavne znamenitosti so Župnijska cerkev sv. Jakoba, leseni hrastovi, mostovi, Lamutov likovni salon oziroma Kostanjeviški dvorec, Oražnova hiša in cerkev sv. Nikolaja. (preberi več)

Leseni mostovi

Eden od prepoznavnih znakov Kostanjevice so leseni mostovi iz hrasta doba iz bližnjega Krakovskega gozda. V preteklosti so stebre zabijali še na roke – to obrt so obvladali kostanjeviški mojstri.

Cerkev sv. Jakoba

Najstarejša stavba na otoku je župnijska cerkev sv. Jakoba, ki je v pisnih virih omenjena že leta 1220. Cerkev je v osnovi romanska, skozi čas pa je pridobivala elemente drugih obdobij. Končno obliko je dobila v 18. stoletju. Največja posebnost cerkve sta zahodni in južni romanski portal. Portala vsebujeta brstične kapitele, ki nakazujejo prihod gotike. Notranjost cerkve je baročna. Bogat baročni glavni oltar je okrašen s kipom zavetnika sv. Jakoba, ob katerega sta postavljena sv. Peter in sv. Pavel. Stranska oltarja sta iz marmorja, prinešena sta iz bližnje samostanske cerkve. Na severni strani najdemo oltar sv. Antona Padovanskega, h kateremu vsako leto farani prinesejo krače in ostale suhomesnate izdelke s priprošnjo za kvalitetne izdelke.

Cerkev sv. Miklavža

Prvič je omenjena leta 1581. Prvotno je bila del mestnega špitala, po njegovi opustitvi je postala podružnična cerkev. Leta 1683 in 1744 je pogorela, obakrat je bila tudi obnovljena. Prezbiterij je bil zgrajen v 17. stoletju, opremljen s poznobaročnim oltarjem, ki je bil odstranjen leta 1931, ko je gotski prezbiterij poslikal lokalni slikar in kipar Jože Gorjup.

Kostanjeviški dvorec

Najstarejša posvetna stavba na otoku je Kostanjeviški dvorec. Zgrajen je bil v 16. stoletju – po tem, ko je bil kostanjeviški grad porušen v boju med Celjskimi grofi in Habsburžani. Posebnost dvorca je konzolni pomol na stičišču zgradbe L-oblike. V notranjosti je kapelica sv. Ane iz 18. stoletja. Danes je v južnem delu dvorca Lamutov likovni salon, ki gosti ekshibicijske razstave in je ena od dveh dislociranih enot Galerije Božidar Jakac.

Galerija Božidar Jakac

Galerija Božidar Jakac je ena največjih galerij v Sloveniji. Vrata je odprla leta 1974 s sedežem v prostorih bivšega cistercijanskega samostana, kjer so razstavljene stalne razstave znanih slovenskih ekspresionistov, kot so France in Tone Kralj, Zoran Didek, Bogdan Borčić, Janez Boljka in France Gorše. Na ogled je postavljena tudi stalna Pleterska zbirka, dela neznanih mojstrov iz zahodne Evrope, last Kartuzije Pleterje. (preberi več)

Galerija Božidar Jakac ima tudi dve dislocirani lokaciji, Osnovno šolo Kostanjevica na Krki in Lamutov likovni salon, kjer se poleg samostanske cerkve odvijajo tudi začasne razstave domačih in tujih umetnikov.

Lahko rečemo, da je ustanova posledica kulturnega prebujenja po drugi svetovni vojni z Ladom Smrekarjem na čelu. Začetki segajo v leto 1956, ko je bila v prostorih osnovne šole ustanovljena Gorjupova galerija, nadaljevalo pa se je z začetkom kiparskega simpozija Forma Viva, kjer kiparji z vsega sveta že od leta 1961 v neposredni bližini cistercijanskega samostana na ogled postavljajo dela iz hrastovega lesa. Ustvarjenih je že več kot 100 skulptur.

Osnova za galerijo je leta 1234 ustanovljen Cistercijanski samostan Studenec svete Marije (Fons Beatae Virginis Marie). Ustanovil ga je Bernard Spanheim z željo po utrditvi oblasti na novo pridobljenem ozemlju ob spodnjem delu reke Krke na meji z Hrvaško in Ogrsko. Leta 1249 je samostan z drugo ustanovno listino dobil primat nad kostanjeviško župnijo in še 11 drugimi v bližini in tako postal versko, kulturno in gospodarsko središče ob spodnjem delu Krke. O pomembnosti samostana za ustanovitelja priča dejstvo, da je tu pokopana ustanoviteljeva žena Juta in eden od sinov. Ni pa podatka, ali je tu pokopan tudi ustanovitelj Bernard Spanheim.

Samostan je pripomogel k razvoju mesta, saj so v tedanjem času bili samostani pomembni generatorji rasti bližnjih mest. Samostan se je razvijal do sredine 14. stoletja, k čemer so pripomogle tudi razne plemiške družine in stabilno okolje, primerno za trgovino in razvoj. Vse pogostejši turški vpadi, vpadi Uskokov, lakota, kuga, reformacija in razvoj bližnjih mest (Brežice, Novo mesto in Krško) so bili glavni dejavniki, ki so povzročili, da je kostanjeviški samostan začel izgubljati na moči. Zaradi velikega vpliva samostana na mesto je tudi mesto doživljalo usodo samostana. Šele po zmagi protireformacije v 17. stoletju si je samostan nekoliko opomogel. Vendar razvoj ni trajal dolgo, saj je Jožef II. leta 1785 v sklopu reform razpustil samostan in samostanske stvari so bile razprodane. Stavba je postala upravni center. Leta 1929 je bila samostanska cerkev obnovljena, v 2. svetovni vojni pa je bila leta 1942 porušena. Novo pomlad je samostanski kompleks doživel leta 1958, ko je Lado Smrekar, tedanji osnovnošolski ravnatelj, pričel z obnovo kompleksa. Formo Vivo, prosto razstavljene lesene kipe v neposredni okolici samostana, ustvarjajo mednarodni umetniki že od leta 1961. Leta 1974 je bila ustanovljena Galerija Božidar Jakac, ki je še danes upravljalec samostanskega kompleksa in je dom stalnim in začasnim razstavam. Svoj dom so tu našle stalne razstave Božidarja Jakca, Toneta in Franceta Kralja, Franceta Goršeta, Zorana Didka, Bogdana Borčiča in pleterska zbirka del evropskih mojstrov 17. in 18. stoletja.

Kompleks je rezultat številnih prezidav in dozidav, kar priča o burni preteklosti samostana. Najstarejši del samostanske cerkve je triladijska bazilika, kar ustreza Bernardinskemu arhitekturnemu slogu. Samostanska cerkev in del križnega hodnika sta edina prvotno ohranjena dela samostanskega kompleksa. Veliko arkadno dvorišče, eno največjih v srednji Evropi, je rezultat številnih predelav. Iz treh strani dvorišče obkrožajo dvonadstropni trakti z nepregledno množico polkrožnih arkad. Najstarejši zahodni del iz druge polovice 16. stoletja ima vidno kamnito napisno ploščo. Ostala dva trakta sta nastala v 18. stoletju v času velikih dozidav in prezidav. Vodnjak na dvorišču je iz leta 1765. Glavni vhod z dvema obrambnima stolpoma in fresko sv. Marije iz leta 1737 je v spomin pred ubranitvijo napada Uskokov na samostan dal zgraditi tedanji opat Alexsander Tauffer. https://www.galerija-bj.si/

Kostanjeviška jama

Kostanjeviška jama je del vzhodnega nizkega krasa in je najbolj vzhodna kraška jama v Sloveniji. Leži 1 km južno od Kostanjevice na Krki ob vznožju Gorjancev ob izviru Studene.(preberi več)

Odkrita je bila ob veliki povodni leta 1937, ko je padavinska voda odprla glavni vhod v jamo. Vse od tedaj jamo raziskujejo kostanjeviški jamarji s pomočjo novomeških in ostalih društev jamarjev. Turistično urejen del je dolg 300 m in je urejen z razsvetljavo in lahko prehoden tudi za starejše in otroke. Odprli so ga leta 1971. V turističnem delu so vidni najbolj atraktivni deli jame. Povprečna temperatura v jami je 12 °C. Danes je jama raziskana v dolžini 2 km, vendar ta del ni dostopen javnosti.

Jama je odprta med 15. aprilom in 31. oktobrom ob vikendih in praznikih ob 10., 12., 14., 16. in 18. uri z vodenim ogledom. V poletnih mesecih (julij in avgust) je voden ogled ob navedenih urah vsak dan. Za večje skupine je ob predhodni najavi možen ogled skozi vse leto.

http://www.kostanjeviska-jama.com/

Krakovski gozd

Je največji nižinski poplavni, s hrastom in gabrom poraščen gozd v Sloveniji na prehodnem območju celinskega in panonskega podnebja. Razprostira se na površini 2.400 ha med rekama Savo na severu in Krko na jugu. V osrčju gozda je 42 ha ohranjenega sekundarnega pragozda, ki je od leta 1952 zavarovan kot naravni rezervat. (preberi več)

V pragozdu so hrasti, veliki do 40 m in stari več kot 250 let. Poleg hrasta doba raste tudi beli gaber in v posebej namočenih tleh tudi črna jelša. Krakovski gozd daje zavetje mnogim vrstam živalim in rastlinam in je mokrišče nacionalnega pomena. Tu je svoj prostor našlo 122 vrst ptic, mnoge od njih so v Sloveniji zelo redke (npr. črna štorklja in orel belorepec). Mokrišča so pogost pojav. Eno najbolj znanih je Trstenik, ki je v evropskem merilu pomembno ptičje območje, drstišče rib in mrestišče žab. Najlepši primer tega je žaba plavček, ki v času drstenja dobi razpoznavno modro barvo. Krakovski gozd je dom tudi zaščitenim rastlinam, kot sta močvirska logarica in močvirski tulipan. Znano je, da so na južnem delu gozda večji rezervoarji termalne vode z zdravilnimi učinkovinami. Hrast dob iz Krakovskega gozda je tudi osnova skulptur ob cistercijanskem samostanu v neposredni bližini Kostanjevice na Krki.

Krakovski gozd je prvi raziskal, premeril in spravil na zemljevid Josip Ressel, takratni gozdarski inženir, ki je okoli leta 1820 deloval v teh krajih. Josip Jurčič v svojem literarnem delu Kloštrski žolnir opisuje, kako se je Josip Ressel dobival s Kodranovo Katico v vasi Zaboršt pod sedaj najdebelejšim belim gabrom v Sloveniji. V vasi Malence raste drugi najdebelejši hrast v Sloveniji. Cvelbarjev hrast ima 7 m obsega, 33 m višine, 65 kubičnih metrov in stoji na tem mestu že več kot 300 let.

Danes ob glavnih znamenitostih (mokrišče Trstenik, sekundarni pragozd, Cvelbarjev hrast) poteka Resslova pohodniška pot. Dolga je 8 km, traja dobri 2 uri in je poimenovana po gozdarskemu inženirju in izumitelju ladijskega vijaka Josephu Resslu. Je učna pot za vse raziskovalce flore in favne edinstvenega naravnega prostora. Zaradi namočenosti terena večji del leta priporočamo škornje, ob obsežnejšem deževju pa pot odsvetujemo. Ob slabem vremenu (megla, deževje) in pomankljivem znanju orientacije se brez lokalnega vodnika na pot ni priporočljivo odpraviti.

Gorjanci

Gorjanci so kraško hribovje in najbolj vzhodni dinaridi v Sloveniji s slemenitvijo JZ–SV, kar jih ločuje od vsesplošne slemenitve dinarskega gorstva, SZ–JV. Sleme je tudi državna meja med Slovenijo in Hrvaško. Na hrvaški strani hribovju rečejo Žumberak. Najvišji vrh je Trdinov Vrh z nadmorsko višino 1.178 m. (preberi več)

Gorjanci so bili dvignjeni že v terciarju. Pobočja Gorjancev so večinoma poraščena z bukovim gozdom, nazadnje pa je bila kot sorta za hitro pogozdovanje predstavljena tudi smreka, saj ima velik prirast. Na nižjih nadmorskih višinah najdemo tudi večje število jesena in kostanja. Vrtače in brezna so pogost pojav na planotastem hribovju. Hribovje je bogato z vodnimi viri, med katerimi so najbolj znani Minutnik, Kobila, Pendirjevka in Sušica. Slednja je meja kostanjeviške občine, ime pa ima po svoji presihajoči lastnosti. Gorjanci so dom različnim vrstam ptic, divjadi, polhu, divjemu prašiču, lisici, divji mački, kuni in občasno tudi medvedu. Gorjanci imajo pomemben rekreacijski pomen, saj so prepleteni s potmi in ponujajo idealen prostor za pohodništvo. Najbolj znana sta planinska domova na Gospodični in Miklavžu pod Trdinovim vrhom. Janez Trdina je pestro ljudsko izročilo opisoval in združil v delu Bajke in povesti o Gorjancih.

Jugovzhodni del občine naseljujejo potomci uskokov, ki so v srednjem veku bili naseljeni na opustošen predel Gorjancev. Njihova glavna naloga je bila obramba pre turki. Narečje se je ohranilo vse do danes in je pomemben del nesnovne kulturne dediščine širšega območja. Snovna dediščina uskokov se odraža v Uskoškem stolpu v Črneči vasi, ki je danes priljubljena pohodniška in kolesarska točka. V preteklosti so se ljudje ukvarjali s furmanstvom (prevoz lesa z vozovi na konjsko vprego) iz Gorjancev v dolino in kuhanjem oglja..

Cviček & Zidanice

Cviček je svetlo rdeče vino z rubinastim odtenkom. Njegova posebnost je, da je eno izmed dveh vin na svetu, poleg toskanskega Chiantija, z zakonsko podlago dovoljenega mešanja belih in rdečih sort grozdja. Ima nizko alkoholno stopnjo, z malo višjimi skupnimi kislinami pa je na okus saden, svež in živahen. V njem zaznamo tudi vonj gozdnih sadežev, še posebej maline. (preberi več)

Vino je sestavljeno iz samostojnih sortnih vin: žametne črnine (60 %), kraljevine (20 %), laškega rizlinga (10 %) in frankinje (10 %). V sestavi lahko pride do manjših odstopanj. Poleg tega so v manjših količinah dovoljene tudi vrste vina, kot so zeleni silvanec, rumeni plavec, zweigelt in ranfol, ki rastejo na dovoljenem območju. Območje obsega osrednji del posavske vinorodne dežele, in sicer južno od Save, severno od slemena Gorjancev in na zahodu do meje rastišča vinske trte.

Cvičkov dvor je poseben, saj nima Cvičkove kraljice, ampak Kralja cvička – vsako leto to postane najbolje ocenjeni vinogradnik s primerno količino cvička. Kralju se pridruži Cvičkova princesa, ki je vsako leto izvoljena na tradicionalni prireditvi Teden cvička. Izvoli se na podlagi preizkusa znanja vsesplošnega komunikacijskega vtisa. Mandat za obe funkciji traja le eno leto. Pri promociji posebneža sodelujejo tudi ambasadorji cvička, ki so nagrajeni z laskavim nazivom za delo na področju vinogradništva.V Kostanjevici na Krki se je začela organizirana pridelava cvička. Leta 1928 je bila ustanovljena 1. cvičkova klet. Prostore je imela v nekdanjem cistercijanskem samostanu. Danes ima klet sedež v Leskovcu pri Krškem, kjer nadaljuje izročilo.

Zidanice so značilne za posavski vinorodni okoliš. V preteklosti so služile za shrambo vina in orodja v neposredni bližini vinograda. Zidanice in hrami so dediščina dolenjskega človeka in se predajajo iz roda v rod. So posebnost, ki pripoveduje o posebni urbanistični ureditvi dolenjskega podeželja, t. i. majhno vinogradništvo je vpeto v življenje tamkajšnjih ljudi. Danes poleg osnovne dejavnosti, hrambe vina, služijo tudi kot bivalni prostor za oddih za vikend. Mnogi lastniki se odločijo, da vrata zidanic odprejo turistični ponudbi in prišlekom nudijo uživanje v pristni naravi z odličnimi vedutami, rujni kapljici in izvrstni kulinariki.

 Prireditve

Kostanjevica na Krki je mesto prireditev, tako lahko vsak lahko najde prireditev, ki mu najbolj ustreza. Izbirate lahko v kulturnih, športnih in društvenih dogodkih v edinstvenem okolju pod Gorjanci. Najbolj znane so Kostanjeviška noč, Pustno rajanje Šelmarija, Festival Kulture Kostanjevica in mnoge druge. (preberi več)

Kostanjeviška noč

Vsako leto tretji vikend julija poteka tradicionalna Kostanjeviška noč. Zabavna prireditev z glasbenimi gosti vsako leto privabi več tisoč obiskovalcev.Posebnost Kostanjeviške noči je parada okrašenih čolnov, kateri poveljuje splav s kostanjeviško godbo. Okoli 21. ure se čolni, supi, splavi in ostala vozila spustijo po reki pod južnim mostom na ogled vsem obiskovalcem, ki se razporedijo po mostu in obrežju reke Krke, da vidijo edinstveno parado okrašenih plovil na Krki. Za še lepšo kuliso po Krki spustijo še tisoč jajčnih lupin z svečkami. Opolnoči nebo razsvetli veličasten ognjemet. Zabava se nato nadaljuje z glasbeno skupino do poznih jutranjih ur. Vsekakor vredno obiska.

Šelmarija

Tradicionalno pustno rajanje je značilno za Kostanjevico na Krki že od leta 1854, vsako leto okoli pustnega torka. Beseda šelmarija izvira iz Schelm (zabavljač, navihanec), za pustni čas je organizirana tudi skupščina Prforcenhaus. Za pustovanje, ki traja od pustne nedelje do pepelnične srede, je značilna kovinska glava, imenovana šelma. “Zbor norcev” ima več likov: od očeta Šelme, predsednika Prforcenhausa, kanonika, guvernerja banke, do mestne gospode, purgar garde in ostalih. Guverner banke naznani novo valuto “kostanj”, s katero se lahko plačuje v kostanjeviških gostilnah. Dogajanje se začne v nedeljo zjutraj, ko topovska salva naznani obhod Prforcenhausa in kostanjeviške godbe na budnico po ulicah Kostanjevice na Krki. Popoldne sledi oklic kurenta in večtisočglava povorka s skupinskimi in individualnimi maskami. V ponedeljek je glavno dejanje občni zbor, kjer na zabaven način “operejo perilo” preteklega leta za ljudi iz javnega življenja v Kostanjevici na Krki. Na občnem zboru se vsako leto na najbolj demokratičen način izvoli tudi novega predsednika Prforcenhausa (mestna garda (purgar garda) ga na silo odnese na oder, kjer ga okronajo za novega predsednika). Tu gre za podobnost z ustoličevanjem karantanskih knezov, ki so jih tudi volili za čas enega leta. Večer se zaključi v Gostilni Žolnir s plesom v maskah z geslom “Do zore!”.V torek zjutraj odbor Prforcenhausa z goničem goni medveda, s katerim gredo po mestnih ulicah, obiščejo šolo, vrtec in nekaj hiš. Medved z globinom maže naključne mimoidoče, najraje ima mlade punce. Popoldne sledi oranje in sejanje po kostanjeviških ulicah. Otroci vlečejo plug, zadaj pa orač in sejalec posipata ulice s pepelom in semeni. Zvečer se odvije še promenadni koncert kostanjeviške godbe na pihala. V sredo sledi sklepno dejanje pustnega karnevala – pokop kurenta. Pogrebni sprevod poteka po mestnih ulicah, kjer se žalujoči ustavljajo v mestnih gostilnah in gasijo žalost. Pot se konča na južnem mostu, kjer se kurenta zakuri in ga medtem, ko mestni sodnik prebira kurentovo oporoko, spustijo v Krko. Kurent ob topovskih strelih odplava po Krki navzdol. Dan se zaključi z veselo sedmino.Šelmarija je eno največjih in najstarejših pustnih karnevalov z bogato kulturno dediščino v Sloveniji in je vsekakor vredna ogleda

Prenočišča
Kulinarika