Gorjanci

Gorjanci so kraško hribovje in najbolj vzhodni dinaridi v Sloveniji s slemenitvijo JZ–SV, kar jih ločuje od vsesplošne slemenitve dinarskega gorstva, SZ–JV. Sleme je tudi državna meja med Slovenijo in Hrvaško. Na hrvaški strani hribovju rečejo Samoborsko gorstvo. Najvišji vrh je Trdinov Vrh z nadmorsko višino 1.178 m. Gorjanci so bili dvignjeni že v terciarju. Pobočja Gorjancev so večinoma poraščena z bukovim gozdom, nazadnje pa je bila kot sorta za hitro pogozdovanje predstavljena tudi smreka, saj ima velik prirastek. Na nižjih nadmorskih višinah najdemo tudi večje število jesena in kostanja. Vrtače in brezna so pogost pojav na planotastem hribovju. Hribovje je bogato z vodnimi viri, med katerimi so najbolj znani Minutnik, Kobila, Pendirjevka in Sušica. Slednja je meja kostanjeviške občine, ime pa ima po svoji presihajoči lastnosti.

Gorjanci

Gorjanci

Gorjanci so dom različnim vrstam ptic, divjadi, polhu, divjemu prašiču, lisici, divji mački, kuni in občasno tudi medvedu. Gorjanci imajo pomemben rekreacijski pomen, saj so prepleteni s potmi in ponujajo idealen prostor za pohodništvo. Najbolj znana sta planinska domova na Gospodični in Miklavžu pod Trdinovim vrhom. Janez Trdina je pestro ljudsko izročilo opisoval in združil v delu Bajke in povesti o Gorjancih.

Najvišji del Gorjancev v bližini Kostanjevice je Opatova gora z nadmorsko višino okoli 900 m. na njej stoji kapelica Mirčev križ, do katere vodi makadamska pot – v preteklosti so se ljudje ukvarjali s furmanstvom (prevoz lesa z vozovi na konjsko vprego).

Gorjanci

Gorjanci

Legenda o vilah Čestitkah govori, da so v Gorjancih živele tri dobre vile, ki so domačinom pomagale pri kmetovanju. Vile pa niso želele, da bi jih ljudje videli. Nekega dne so se kopale ob potoku in njihov vilinski glas je pritegnil mladeniča, ki je pozabil, da vil ne sme motiti. Vile so ga opazile in ga vrgle v reko. Kmetje so mladeniča čez nekaj dni našli mrtvega v potoku. Vedeli so, da je razjezil vile, ki od takrat naprej niso skrbele za vreme in pridelek, pojavljale so se povodnje in požari. Potem pa je prišel menih, ki je domačinom obljubil, da se bo vzpostavilo normalno stanje, če mu pomagajo zgraditi cerkev. Domačini so mu pomagali graditi cerkev, katero pa so vile vsako noč znova porušile. Nazadnje je domačinom le uspelo zgraditi cerkev in zazvonili so zvonovi. Vile so uvidele, da bo ljudem uspelo cerkev zgraditi, zato so se začele pripravljati na odhod. Prva je začela mesiti kruh, da ne bodo lačne, druga je začela pometati, saj bi se morda še kdaj vrnile, in tretja, najlepša, se je začela česati, da bo lepa za na pot. V trenutku, ko so zapeli zvonovi, so vile okamnele v Gorjancih, kjer so vidne še danes.